Vzpostavitev odnosa do narave in živali

Tako plemenita žival kot je konj, v človeku vzbuja spoštovanje, naklonjenost, občudovanje in ljubezen.

Človek in konj se prilagajata drug drugemu, spoznavata značilna vedenja ter razvijata medsebojno razumevanje in povezanost, ki vpliva na vedenje človeka (Šilak, 1999). Dialog med človekom in konjem je kompleksen. Skozi živi dialog med njima, ki obsega dotike, glasovno sporazumevanje in ogovarjanje ter ljubkovanje in božanje, se postopno bližamo cilju doseganja harmonije delovanja med človekom in konjem (Mileke, 1989). Delo s konji in jahanje nam poleg terapevtskega jahanja, ki je usmerjeno bolj k odpravljanju bolezni in motenj, ponuja možnosti razvoja potencialov, samouresničevanja, razvoj socialnosti in humanega odnosa do drugih (Kaj je terapevtsko jahanje, 2006).

Pedagoško delo, ki vključuje konje in jahanje, pripomore k socialni integraciji, živi dialog pa privede do občutka zadovoljstva, sreče, usklajenosti in samostojnosti. Razvija se prijateljstvo, samodisciplina, odločnost in potrpežljivost.

Pri tem je potrebno nekoliko razlikovati pedagoško delo, usmerjeno v šport in tekmovanja, in specialno pedagoško delo, ki lahko vključuje voltižiranje.

Zadnje se uvršča med pedagoško-psihološke intervencije, kjer je v ospredju individualna vzpodbuda po mediju – konju, in ne treniranje jahalnega športa (Globočnik, 2006). Pri specialnem pedagoškem delu gre za konjev pozitivni vpliv na človeka in usmeritev k spreminjanju njegovih vedenjskih težav in podpiranju individualnih psiholoških in socialnih področij skozi zdravilno specialno pedagoško jahanje (Petrovič, 2001).